Album risb in že izdanih in še neizdanih pesmi Svetlane Makarovič z naslovom V tem mrazu podaja roko naslovni pesmi, ki je izšla pred dobrimi štiridesetimi leti, leta 1974, ko sta knjižno izšli pesniški zbirki pri Mladinski knjigi Pelin žena in pri Založništvu tržaškega tiska Vojskin čas. Zbirki sta sledili štirim poprej, ki so: prvenec Somrak (1964), Kresna noč (1968), Volčje jagode (1972), Srčevec (1973); za njima pa je Svetlana Makarovič objavila še ducat pesniški zbirk. V tem mrazu je torej izbor in še en priklon odlični poeziji in véliki pesnici, Beletrina je namreč že izdala Zeliščarko (2014). Nov izbor zaključi prvi del pesmi Zvezda iz zbirke Tisti čas (1993), ki je zaključil že Ostijev Kondorjev izbor iz leta 1998. S koncem, ki, poudarjam, ga tu ni in se glasi: »Glej, tista daljna zvezda / iz misli mi ne gre, / ki je čez dan ne vidim, / a vendar vem, da je«, je Osti pomembno nakazal zgledovanje ne le pri ljudski pesmi, kar je splošno znano in ponavljano, ampak tudi vpliv konkretno Dekliških pesmi Silvina Sardenka (psevdonim duhovnika Alojzija Merharja) na začetke Svetlane Makarovič (na kar je opozorila že sama v davnem intervjuju z Brankom Hofmanom) ter svetlo plat pesništva Svetlane Makarovič. Čez dan je ne vidim, a vendar vem, da je, si prigovarja tisti, ki se obenem ne slepi z videzom, ampak je odprt za dejanskost in resnico, brez olepševanja. Vendar je treba poudariti, da tega svetlega konca v tem izboru ni.
Ob mojstrsko odmerjeni besedi za pesniško sporočanje tako resnice, ki temelji že v pradavnem in se zgolj obrača, dokler se iz utečenega tira ne premakne človeška glava, kakor spoznanj, ki so vsakokrat človekovo globoko izkustvo, se izriše »mraz« kot vodilni motiv obravnavanega albuma/izbora. Le od tistega mesta izrekanja lahko pride tako izčiščen diamant – trd, a bleščeč, ki lomi svetlobo v izrekanje resnice, estetike/lepote in etike/brižnosti do sebe in drugih kot umetniške esence. Vsemu temu pridajo tudi tipografija starega pisalnega stroja, vezava knjige, oblikovanje Maje Licul, z odtisom pajkove mreže, strukture snežinke ali, še najbolj, ledenih rož na ovitku, tehnična oprema limetino ali siničje rumenih in srebrno oziroma kovinsko modrih listov ter pesničine risbe, ki s krivuljastim in sproščujočim prostoročnim skiciranjem spominja na nezavedno, spontano »risanje« med pisanjem, poslušanjem ali kar tako in prav s tem, kar sodi na rob zvezka ali zadnjo stran beležnice, zelo intimnim zapisom učinkuje prepričljivo, obenem zelo avtentično, prinaša pa tako imenovano senzorialno govorico.
Pesem V tem mrazu je v prvi polovici albuma. Ni naslovljena in ima le kitice brez škopnika. Toda tako je samo še bolj prečiščena in širše dostopna, obrušena. Prav tovrstnim smernicam »občečloveškosti« naj bi sledili tako celostno estetski izbori pesmi. In če me vprašate, ali je smiselno, vam odgovarjam, da je dragoceno in nujno, da je odlična poezija velikih pesnikov vedno dostopna v knjigarnah, ki pazijo, da se na policah kratek čas zadržijo le novejše knjige. Kaj pa je, mimogrede, škopnik? To je bajeslovno bitje, ki leta ponoči in naznanja nesrečo, predstavlja pa iskreče se blodeče duše umrlih. Podobno je šopu goreče slame ali goreči ptici, goreči metli, sovi, letečemu zmaju, goreči kači in drugim, saj stalno spreminja podobo. Škopnik naj bi bil nevaren med drugim za otroke, ki jih starši zanemarjajo, češ da jih ponoči lahko duši. In že se nam prikrade temnejša atmosfera, vendar ne pozabimo, da se škopnik povezuje tudi z zvezdniki utrinki – s svetlim. Poudarek o realnih, dejanskih razsežnostih v poeziji Svetlane Makarovič napram temnim, pesimističnim označevalcem, mimogrede, izpostavljam nenanašajoč se na zadnji izbor, temveč v pretres in za spodbudo ob ponovnem branju opusa, brez kulise mračnjaštva, na katero so literarnozgodovinsko, literarnokritično pripeti njeni verzi in s tem pogostokrat brani kot zelo negativni (šele s šansoni je dosegla širše strinjanje). Govoriti o zastrtem in govoriti resnično je trpko, vendar ni negativistično.
Mraz in z njim povezani hlad, sneg in belina so pri Svetlani Makarovič sinonim za samost, tudi smrt in zavedanje smrti, končnosti, umrljivosti ter je ena od treh točk življenja, časa in smrti. In mraz je »jaz«, izhajajoč iz njenega verza, »ker jaz pomeni mraz«. Zatorej je kot pesništvo Svetlane Makarovič dotlej tudi pričujoči izbor pesničin memento mori. S tem da se izkristalizira mraz kot prisotna, dejanska bolečina, kot neizbrisljivo, nepozabljivo, neoprostljivo in kot odsotnost toplega, mehkega, mačjega, še sonce v nebu ždi ledeno. Niso prizadejali samo drugi, človek z bolečino živi kot volkulja, v katere uho nič ne udari tako silno »kot ječanje njenega zapuščenega mladiča / v volčjem brlogu«. Osrednje, pretresljivo jedro tvorijo prav pesmi na temo detomora. »Obžalovanje dejanja ne izbriše. Naj te zebe,« zapiše Svetlana Makarovič. Že v prvi pesmi Začuti svoje tuje, mrzle roke se pojavi 'neka neimenovana prisotnost': ko da je nekdo zraven in nekdo šepeta, »pa ni človeški glas in ne beseda, / je nekaj – nekaj čisto drugega«. Morda občutek krivde? Vest? Natančneje: morda gre za nošnjo odgovornosti?
In tudi v naslovni pesmi, ko poudari, da smo si drug drugemu tako naredili, da se ne poznamo več, da od časa do časa kdo koga umori ali kakšnega novega zaplodi, ta trpki zapis, naj se zdi še tako nemogoče, zaključi realno: »Pa to še zmeraj ni tako hudo, / da ne bi lahko še huje bilo, / v tem mrazu«. Ni sarkastično in ni jedko ironično. Verzi, ki smo jih doslej lahko brali tudi tako, so v tem izboru ledeni kristali v padanju, ki se ob dotiku spremenijo v sprimke – snežinke. Glas, ki sporoča, se samoopredeljuje kot »glas, ki ga slišiš, ni moj glas, / to je odmev, to nisem jaz« in kot »znotraj tebe okostnjak« ali »leden obroč okrog srca« ali pa tretji »star, truden obraz / je v deblo vrezan«. Da, prav ste zaznali, izbor pesmi Svetlane Makarovič V tem mrazu se osrednija na tri, nase, torej na prvo osebo, na drugega, lahko je tudi tisti, »ki si z njim legala« in je rekel, »da te ne pozna«, ali pa drugi kot kategorija, ter na nedolžne žrtve, naj bo to nerojeni otrok ali pa krščeni otrok, ki ga pri katoliškem obredu ob krstu neizbrisljivo zapišejo instituciji. Ko se izrisuje pričevanje nasilja, zla, je obenem vse v snegu, zakrito, molči klavir, violina, in zamrznjeno, zamrznjeni so: oči, šipkove jagode, ledeni sadovi … »bo pesem zamrznila v kepo ledu, / kako naj jo pojem [peti in pojesti, op. P. K.], ko njega ni tu«. Torej se pričevanje slika brez glasu, nemo in dejansko. Otrplo in zamrznjeno. In prav zato je V tem mrazu pričevanje zla tako srhljivo zaresno.
Nekje na sredini knjige je pesem Uspavanka bolečini, z znanim prvim verzom: »Spi bolečina, spi«. Kot vse druge v tem albumu je v krajši obliki in je nenaslovljena, objavljena je bila v zbirki Krizantema na klavirju (1990). Izvzet je le del o vojni in en verz je spremenjen: namesto znane različice »nočem jih več videti«, torej namesto izrekanja govorke/subjektinje z neko hotenjsko držo preberemo v novem izboru opis stanja dejanskosti: »ni jih več videti, / tistih krvavih sledi, / ki zunaj nanje sneži, / spi, bolečina, spi«. Spremembo poudarjam zato, ker je pomik temeljen, ne glede na to, da »sledi«, ki jih govorka nekdaj ni hotela videti, zdaj ni več videti, obstajajo, so, in sicer v obliki bolečine, ki ima stisnjene pesti, ki je torej v krču, ki ni popustila. O tem večnem obračanju in vračanju zla znova govori Svetlana Makarovič. Le da tokrat še bolj na kratko, samo z najnujnejšim, torej le z deli pesmi, in brez evidentnih nanašalnic na ljudske pesmi in motive ljudskega slovstva. A zato in prav zato je še toliko bolj pogrešljivo, če albuma V tem mrazu še nimate na domači polici.
Dobra poezija zapre usta. Najtežje in najbolj vprašljivo, najbolj nezadostno je pisati o odlični poeziji. O poeziji, ki je Lepota. Ko jo použiješ, še dolgo potuje po tvojih prostorih in morjih. In od tam nekaj spreminja. Kot snežinka, ki se med padanjem veča, ko se nanjo sprijemajo novi kristali. Če bi albumu V tem mrazu s štiridesetimi pesmimi izpisali kazalo tako, da bi izpisali prve verze, bi dobili tale seznam oziroma novo pesem:
V tem mrazu
Začuti svoje tuje, mrzle roke.
Poti so dolge. Poti so spolzke.
Na gradu mora biti tako.
Zunaj pleše tišina okoli luči.
Ozka in visoka. Stara.
Padel je, padel globoki sneg.
Kot reka se je udrl čas. Zgoraj, nad menoj.
Se spomniš rablja vlažnih rok?
Kvik skovik, kvik skovik!
Noben slap ne hrumi tako glasno.
Le tiho, le tiho, fantič ti!
Belo srajčko ti veze …
Sivi kamen, kamen v gori.
Nevidna se zdi zla runa.
Svitanice, čas meglen.
Mi smo drug drugemu tako naredili.
Zakaj pa ne spiš?
Dolge sence, vse bolj dolge.
Po dolinah je slana, po hribih je mraz.
Če so mi ga cesarski vzeli.
Ne hodi v goro vasovat.
Kam odhajaš, lepo moje.
Okostnjak je v moji sobi.
Tvoje dihanje pojema.
Spi, bolečina, spi.
Sonce, moje sonce.
Je jasno nebo, sonca pa ni.
Je kvatrni večer nocoj.
V tujem kraju se prebudi.
Veje so se mu zarasle v pesti.
V snegu pianino. In kup polen.
Ti ne sij več, srebrni mesec.
Ogromni kvadri molka.
Gospe govorijo tihe besede.
Če pride dež, ga spremeni.
Če pride v porcelansko mesto.
Ne, to nisem jaz. To je bila moja sestra.
Nema violina v snegu.
Ne ve, da ostri mraz je to.
Naj pride tista ura.
