Nagrada in priznanja so poimenovani po Antonu Aškercu (9. 1. 1856–10. 6. 1912), ki je najbolj znan kot epski pesnik realističnih balad in romanc, obenem bil leta 1898 imenovan za prvega ljubljanskega mestnega oziroma magistratnega arhivarja in je začetnik slovenske arhivistike, kot jo poznamo danes. Rodil se je pri Rimskih Toplicah, po osnovni šoli se je šel v Maribor šolat za duhovnika. Duhovniško službo je opravljal v številnih štajerskih krajih, kjer je s svojimi narodnostnimi in socialnimi  idejami, ki so značilne tudi za njegovo pesništvo, veliko prispeval k odporu proti germanizaciji ter z njimi vplival na mlajše intelektualne sodobnike. Obenem pa so se s tem poglabljali njegovi verski pomisleki in konflikti s  škofom Mahničem, zaradi katerih je predčasno zapustil duhovniški poklic in se zaposlil kot arhivar na ljubljanskem magistratu. Med letoma 1890 in 1902 je bil urednik Ljubljanskega zvona, v tem času je uredil Prešernove in Kettejeve poezije.

Foto: Anton Aškerc, 1903, dLib