Opis

Dvaindvajseta knjiga zbirke Grajske stavbe v Sloveniji je namenjena predstavitvi grajske dediščine med Vipavsko in Soško dolino, na širšem območju današnje Nove Gorice. Tukajšnje grajske stavbe so v mnogih pogledih primerljive s tistimi v Vipavski dolini, ki so bile obravnavane v prejšnjih dveh knjigah te zbirke, po drugi strani pa jih je še veliko bolj zaznamoval vpliv mesta Gorice, ki je bilo od 11. stoletja do sredine 20. stoletja močno upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno in kulturno središče Goriške. Leta 1947 začrtana meddržavna meja, ki je postala tudi ostra ločnica med starodavnim mestom in njegovim vzhodnim zaledjem, otežuje razumevanje zgodovinskega pomena grajskih stavb na območju Solkana, Kromberka, Ozeljana, Šempasa, Rožne Doline, Šempetra in Vrtojbe. Zaradi tega je knjigi kot obsežnejša priloga dodan topografski pregled grajskih stavb in plemiških palač na območju mesta Gorice in na njegovem zahodnem obrobju, ki je bilo leta 1947 dodeljeno Republiki Italiji. Dopolnila so strnjena v dva večja dela; v prvem so obravnavani grad, dvori, plemiške palače in dvorci na območju mesta Gorice, v drugem pa gradovi in dvorci v bližnji okolici mesta. Tako avtor poskuša zaokroženo prikazati grajsko dediščino na območju nekdanje deželne prestolnice Goriške.

Dvodelno zasnovana knjiga je namenjena zlasti izostritvi sodobnih pogledov na grajske stavbe na območju Nove Gorice. Tu so večinoma ohranjeni le novoveški dvorci, ki so deloma nastali na lokacijah srednjeveških dvorov. O nekdanji podobi in pomenu starodavnih gradov v Solkanu, Šempasu in Vitovljah moremo zgolj ugibati. Posebnost tega območja je bilo veliko število dvorcev v naseljih na vzhodnem obrobju Gorice; v Vrtojbi, Šempetru, Rožni Dolini in Solkanu so imele posest in rezidence številne goriške plemiške rodovine.